Tik pred iztekom skoraj osemmesečnega obdobja razglašene epidemije covida-19 v sredini junija smo od 4. do 31. maja 2021 izvedli tretje merjenje, kako epidemija vpliva na življenje in delo slovenskih kulturno-kreativnih delavcev. V vzorec smo zajeli 1.517 delavcev, od katerih je polovica v naši raziskavi sodelovala prvič. Tako kot v prejšnjih dveh merjenjih smo tudi tokrat v raziskavo vključili vse delavce, ne glede na pravni status: študente, delavce prek avtorskih pogodb, samozaposlene v kulturi, samostojne podjetnike, zaposlene v podjetjih in v zasebnih zavodih, društvih in zadrugah ter zaposlene v javnih zavodih ter tudi neprijavljene delavce, dejavne na vseh podpodročjih sektorja.

Rezultati kažejo, da se številni že obstoječi problemi, ki so jih kulturno-kreativni delavci izpostavljali že tudi pred krizo, zaradi epidemije še poglabljajo in postajajo vidnejši.

• Še bolj kot jeseni 2020, so v pomladnem merjenju 2021 delavci izrazili prepričanje, da je naša prihodnost težavna, ta kriza bo imela večje in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja ter da smo priča nepovratnim družbenim spremembam. Anketirani ne verjamejo, da bo letos epidemija že za nami in da bo življenje teklo kot običajno.

• 64,2 % delavcev pozna vsaj enega kolega, ki zaradi težkih razmer želi oditi iz kulturno-kreativnega sektorja. 56,7 % vprašanih delavcev razmišlja, da bi sektor zapustili tudi sami, manjšina (3,7 %) pa je že odšla v drug poklic. Skoraj polovica kulturno-kreativnih delavcev (46,7 %) mora za preživetje opravljati dodatne dejavnosti, ki niso povezane z njihovim poklicnim poslanstvom.

• Kljub pomladnemu rahljanju ukrepov skoraj polovica (47,9 %) vseh delavcev v mesecu maju ni imela dovolj dela ali pa ga sploh ni imela. Kar šest od desetih delavcev (59,4 %) do konca poletja nima ali nima v celoti zagotovljenega dela. 64,9 % vseh delavcev je od pričetka epidemije do konca leta 2020 dobilo odpoved posla. 38,1 % je odpoved posla kot posledico epidemije covida-19 dobilo tudi v letu 2021.

• 51,0 % vseh delavcev ima dohodek do 1.000 evrov neto. Zgolj 21,8 % jih zasluži nad 1.500 evrov. Že tako nizek povprečni dohodek v sektorju se je od pričetka epidemije 56,0 % delavcem in 43 % njihovim gospodinjstvom znižal oziroma zelo znižal.

• Merjenje gibanja prihodkov kulturno-kreativnih delavcev od marca 2020 do maja 2021 kaže, da je ekonomska situacija 45,9 % delavcev in 33,4 % gospodinjstev v letu 2021 v primerjavi z letom 2020 še slabša ali precej slabša. 26,9 % delavcev do pomoči, kljub temu da bi jo potrebovali, niso bili upravičeni, oziroma pomoč, ki so jo prejeli, ni zadostovala.

• O največjem poslabšanju ekonomskega stanja poročajo delavci, ki delujejo na področju glasbe, fotografije, kulturnega in kreativnega turizma, uprizoritvenih umetnosti in modni/tekstilni oblikovalci. Dvem oziroma skoraj dvem tretjinam teh delavcem se je slaba situacija iz leta 2020 v letu 2021 še poslabšala. Manj kot vsak deseti od teh profilov delavcev poroča, da se mu je v tem letu situacija izboljšala.

• Epidemija poglablja razlike med bolj tržnim kreativnim in kulturnim delom sektorja. Med grafičnimi oblikovalci, arhitekti, medijskimi delavci in programerji več kot 30 % delavcev poroča, da se jim je ekonomska situacija letos v primerjavi s preteklim letom izboljšala. Glavnino predstavlja delež tistih, ki imajo ekonomsko situacijo enako kot lansko leto.

• Številni kulturno-kreativni delavci težko živijo: obračajo vsak evro, nekateri so nezmožni plačati osnovne stroške, ostali so brez dela in revščina se poglablja. Poročajo o izčrpanosti prihrankov, o zadolževanju in iskanju drugih rešitev, kot je selitev nazaj k staršem in posledična izguba samostojnosti ali odhod za zaslužkom v tujino.

• Pomladansko merjenje 2021 kaže enak trend kot jesenski in spomladanski podatki 2020. Zaznano je hitro povečevanje razlik med delavci v javnih, varnejših zaposlitvah in prekarci. Najbolj prekarizirani delavci so tudi najmanj plačani in zaslužek v epidemiji se jim je tudi najbolj znižal. Varnejše javne zaposlitve za nedoločen čas in tudi zaposlitve za nedoločen čas v privatnem sektorju so tudi v epidemiji najbolje plačane.

• Samoocena psihičnega stanja delavcev kljub težki situaciji v povprečju ni slaba, vendar pa je potrebno doživljanja manjšine najšibkejših obravnavati z vso resnostjo. Dva od desetih (19,7 %) delavcev svoje psihično stanje označujeta kot slabo oziroma zelo slabo. 14,4 % anketiranih meni, da se z epidemičnimi izzivi soočajo slabše oziroma veliko slabše kot drugi. Več kot polovica delavcev (56,1 %) ocenjuje svojo trenutno delovno učinkovitost kot nižjo oziroma veliko nižjo kot pred začetkom epidemije. Ljudje poročajo o občutjih strahu in tesnobe, izčrpanosti, izgorelosti, pojavlja se občutek negotovosti, apatije, nemoči in nesmisla. Delavci poročajo o občutenjih depresije, celo samomorilnosti, o slabših družinskih odnosih in o krhanju zdravja.

• Še manjše zaupanje kot spomladi imajo v učinkovitost vladnih ukrepov in bolj so prepričani, da se epidemijo izrablja v namene avtoritarnejšega vladanja. Delež tistih, ki ukrepe ocenjujejo z najnižjima ocenama nezadostno in zadostno, ostaja približno enak prek vseh treh merjenj in je visok, pomladi 2021 84,8 %.

• Kulturno-kreativni delavci navajajo veliko razlogov svojega visokega nezadovoljstva. Številna podporočja sektorja sodijo med najdlje zaprta od vseh dejavnosti v epidemiji in to zapiranje delavci ocenjujejo kot nepravično in nesorazmerno v primerjavi z drugimi sektorji. Ukrepi pomoči so po ocenah delavcev preveč zbirokratizirani in nejasni, pomoč je nezadostna, izpostavljajo problem, da je pomoč obšla ravno najšibkejše člene sektorja. Ključna razloga za mačehovski odnos vlade do kulture sta bodisi nerazumevanje specifičnega delovanja sektorja in/ali sistematično uničevanje sektorja, saj je po mnenju delavcev dokaz tega tudi javno izražanje nestrpnosti do kulturno-kreativne panoge in njenih delavcev.

• Danes od doma ali kombinirano dela četrtina več delavcev (23,5 %) kot pred začetkom epidemije. In še bolj kot v prejšnjih dveh merjenjih so delavci prepričani, da se bo tudi v prihodnosti več delalo od doma. Delavci napovedujejo tudi manj človeškega stika v živo, še več dela za računalnikom in opozarjajo na možnost pospeševanja prekarnosti ter hkrati poudarjajo, da je v epidemiji tudi marsikateri skeptični delodajalec spoznal, da je delo lahko dobro opravljeno kljub temu, da delavec ni nenehno nadzorovan.

Morebitno ponovno zapiranje države predvsem za podpodročja, ki delajo z občinstvi, pomeni katastrofalne in dolgo nepopravljive posledice, saj ne le marsikateri delavci, temveč tudi celotne panoge visijo na nitki preživetja. V nadaljevanju so zbrani ključni izsledki poslovanja zasebnih poslovnih subjektov: samozaposlenih v kulturi, samostojnih podjetnikov, popoldanskih s.p.-jev in zavodov, zadrug ter društev. Za javne zavode poslovnega stanja nismo merili.

• V prvi tretjini leta 2021 v kulturno-kreativnem sektorju prevladuje delež poslovnih subjektov, ki svoje poslovanje ocenjujejo kot slabo oziroma zelo slabo (42,2 %). Poslovanje kot srednje ocenjuje 29,7 % in kot dobro ali zelo dobro 29,1 % vseh poslovnih subjektov.

• 67,3 % poslovnim subjektom so se v letu 2020 prihodki iz poslovanja znižali oziroma zelo znižali v primerjavi z letom 2019. Primerjava ocen uspešnosti poslovanja v letu 2020 z 2021 pa kaže, da je za 40,4 % anketiranih poslovno leto 2021 še slabše ali veliko slabše kot leto 2020.

“Najhuje v pandemiji ni bil virus – najbolj je ljudi ohromila epistemična negotovost. Ko ne veš, kaj je, kaj bo, kaj je res in kaj ni. Epistemična negotovost je tisto, kar naši možgani najtežje premagajo.”¹
Nevrolog, prof. dr. Zvezdan Pirtošek

V epidemiji smo se zasebno in v službah z epistemično negotovostjo srečali prav vsi, a v nobenem sektorju negotovost ni tako trajna in kvarna kot v kulturno- kreativnem. Ob koncu poletja številni delavci spet ne vedo, kaj jih čaka to jesen in prihajajočo zimo. Bodo podpodročja, ki imajo občinstva, zopet najbolj rigorozno omejevana ali celo povsem zaprta? Se bo tudi v četrtem valu sprejemalo ukrepe od danes na jutri, brez upoštevanja priporočil strokovnjakov in ustvarjalcev? Ali se bo zopet snovalo zgolj navidezne rešitve, kot je na primer BON21, ki ni niti bon za spodbujanje izključno kulturne potrošnje, ampak tudi priročnejših in bolj priljubljenih gostinskih, turističnih ter športnih storitev, niti ga potrošniki ne morejo uveljavljati pri vseh ponudnikih kulturno-kreativnih storitev?

Ne glede na samozavestno izjavo kulturnega ministra “Tako, kot smo v COVID krizi za kulturo poskrbeli pri nas, smo lahko vzor drugim državam,”² naši podatki kažejo, da sektor pospešeno hira. Tudi SURS-ove statistike nakazujejo enak trend, saj se je po njihovih ocenah odrska produkcija skrčila na okrog 45 %³, muzejsko-galerijska pa na dve tretjini⁴ tiste iz leta 2019. Kar je še bolj zaskrbljujoče, je podatek Statističnega urada, da je dve tretjini javnih kulturnih ustanov poročalo, da je v letu 2020 angažiralo manj zunanjih sodelavcev, kar še dodatno osvetli naše izsledke o poglabljanju razlik med delavci v javnem in tistimi v prekariziranem, neodvisnem delu, kulturno- kreativnega sektorja.

Konec junija 2021 se je v Rimu sklenilo sploh prvo kulturi posvečeno srečanje v zgodovini skupine G20, na katerem so prisotni kulturni ministri soglasno sprejeli rimsko deklaracijo, v kateri so med drugim zapisali, da je kultura močno orodje za hitro okrevanje, tako glede vrednot, ki bodo podlaga za regeneracijo po pandemiji, kot tudi glede vloge kreativnih sektorjev gospodarstva pri ustvarjanju novih delovnih mest in priložnosti.⁵ Kulturni ministri skupine G20, v nasprotju z vse glasnejšo slovensko miselnostjo, kulture ne razumejo kot nepotreben strošek, ampak kot pomembno orodje izhoda iz krize, in poudarjajo, da se investicija v kulturo povrne na več ravneh.

Kulturno-kreativni sektor v Sloveniji je končno potrebno po letu in pol epidemije začeti obravnavati enako kot vse druge najbolj prizadete panoge, saj je v njem zaposlenih 35.000 delavcev oziroma 7 % vse slovenske delovno aktivne populacije.⁶ Ukrepi ob morebitnem zapiranju naj bodo sorazmerni in primerljivi z ostalimi sektorji. Ker podatki kažejo izredno hitro slabšanje razmer v sektorju, kar je po mnenju OECD⁷ posledično kritično tudi z a številne druge gospodarske panoge, je potrebno končno zasnovati specifične rešitve za kulturno-kreativni sektor, še posebej za najšibkejše panoge in delavce znotraj njega. Epistemično negotovost je potrebno karseda zmanjševati in predvsem morajo biti morebitne spremembe zapiranja in odpiranja temeljito praktično domišljene in vpeljevane v razumnih časovnih rokih.

Delavci v naši raziskavi jasno artikulirajo najbolj ključne oblike podpore. Kot nujno ocenjujejo pomoč tudi za vse delavce, ki jih je epidemija prizadela, a so bili do sedaj spregledani. Opozarjajo, da je potrebno misliti tudi na negativne posledice epidemije, ki bodo prišle z zamikom in ustrezno preprečevati prihodnjo škodo. Predlagajo vpeljavo resničnega temeljnega dohodka brez pogojev ter sorazmernost in enakost ukrepov za vse dejavnosti v najrazličnejših sektorjih. Opozarjajo, da epidemija razkriva tudi potrebo po učinkovitejšem organiziranju delavcev v kulturno-kreativnem sektorju ter nujnost krepitve zagovorništva. Izpostavljajo, da morajo svoj doprinos k okrevanju sektorja dodati tudi javni zavodi, ki sicer svojo produkcijo v največji meri zagotavljajo z angažmajem zunanjih sodelavcev in na katere so v krizi povsem pozabili. Delavci zahtevajo takojšnjo zaustavitev političnih pritiskov na sektor in menjavo političnih odločevalcev.

Ne pozabimo, da epidemija covida-19 nekatere že prej obstoječe probleme kulturno-kreativnega sektorja le poglablja in so zato postali le še bolj vidni. Rešitve številnih težav, ki pestijo sektor, zahtevajo temeljit premislek in potrebujejo korenite sistemske spremembe, ustrezni protikoronski ukrepi namreč ne bodo zadostovali. Čeprav epidemija še kaže zobe, ni prezgodaj, da se začne sooblikovati nastavke, ne le za post-covidno regeneracijo, ampak predvsem celovito transformacijo sektorja. Pri tem mora prenova sektorja temeljiti na upoštevanju načel socialne in okoljske pravičnosti oziroma naslavljati vse oblike družbene neenakosti.

Ne pozabimo, da kljub vladnemu prepričanju, da je Slovenija v epidemiji za kultro poskrbela vzorno, podatki naše raziskave kažejo, da je 56,7 % delavcev že na vratih, v iskanju priložnosti, da bi sektor zapustili.

Tega pa nočemo, kajne?