30. maj 2022
Raziskava: Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19
IV. del, pomlad 2022
Eva Matjaž, Polona Černič, Luka Piškorič
Četrti del raziskave je najbolj poglobljen doslej in presega zgolj merjenje vpliva covida-19 na delavce v našem sektorju. V vzorec smo od 17. marca do 11. aprila vključili 1005 delavcev. Tako kot v prejšnjih treh merjenjih smo tudi tokrat v vključili vse delavce, ne glede na delovni status: študente, delavce prek avtorskih pogodb, samozaposlene v kulturi, samostojne podjetnike, zaposlene v podjetjih in v zasebnih zavodih, društvih in zadrugah, zaposlene v javnih zavodih ter tudi neprijavljene delavce, dejavne na vsaj enem izmed 21 podporočij sektorja.
Celotno poročilo v PDF je dostopno spodaj.
Predgovor
Od občutkov k dejstvom!
»Ali lahko o prekarnosti sploh še povemo kaj, česar ne bi vedeli? Stvari so tako očitne že toliko časa, da pisanje o tem postaja mučno,« piše Nika Kozinc v uvodniku pronicljive številke »Kultura: zasebni zavod« Časopisa za kritiko znanosti leta 2018.
Skoraj ni delavca v kulturno-ustvarjalnem sektorju, ki ne bi vsaj v določenih obdobjih preizpraševal smiselnost izbire svojega poklica, ki poleg nedvomno zanimivega in pogosto izpolnjujočega dela, prinaša številne preživetvene dileme. Kriza izpred desetletja in čeprav trenutno v ozadju, že tretje leto pristona epidemija covida-19, še poglabljata dileme delavcev, ali vztrajati ali sektor zapustiti. Danes o odhodu razmišlja že vsak drugi kolega. In v pogovorih se nam lahko velikokrat zdi točno tako, kot pravi Kozinc, da si o prekarnosti res morda ne moremo povedati kaj dosti novega. Tudi zato, ker je naš sektor pionirsko prekariziran, saj je boemski izraz svobodnjak obstajal v kulturi, še preden je fleksibilizacija postala priljubljena mantra v gospodarstvu.
Ko se pogovarjamo ob pivu, o izredno slabih pogojih (nedovisnega) ustvarjanja v sektorju vemo vse, ob tretjem kozarcu se spregovori tudi o tabujih, o neetičnih praksah, ki še slabšajo že v osnovi težavne produkcijske pogoje. Naša panoga je izredno majhna in prepletena. Izpostaviti izkoriščevalske prakse predstavlja za ustvarjalce veliko tveganje, saj si lahko s tem v prenekateri javni in tudi neodvisni instituciji zaprejo vrata, ker obveljajo za problematične. Zato je marsikaj, »kar vemo vsi«, takšnega, kar ostaja izgovorjeno zgolj v intimnem krogu. Kot kažejo številke, so izkušnje podplačanosti tako pogoste, da bi jih bilo nujno potrebno začeti sistematično naslavljati in sistemsko odpravljati.
Prvoten namen naše že tretje leto trajajoče raziskave je bil narediti diagnostiko, kako hudo je epidemija covida-19 ranila naš sektor. V obdobju štirih merjenj, vmesnih številnih debat in temeljitih premišljevanj je postajalo očitno, da osredotočenje zgolj na vplive epidemije na delo in življenje kulturno-ustvarjalnih delavcev ni dovolj. Rane v sektorju so veliko globlje in jih ni povzročila sama epidemija. Ta zadnja kriza jih je le še dodatno poudarila. Kronična prekariziranost sektorja, strahovita revščina in – kar tokrat obravnavamo prvič – zaskrbljujoče prakse javnih kulturnih zavodov, so problemi, ki so vsi obstajali že pred virusom. In da, o vseh teh stiskah vsi v sektorju vemo že skoraj vse. Novost pa je, da z našo raziskavo te probleme prvič prevajamo v številke, da lahko v čevlje delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju stopi tudi nekdo, ki ni v našem krogu zaupnikov, čuti pa odgovornost in ima (politično) moč, da se s temi spornimi praksami spopade.
S pomladjo 2022 smo izgubili financiranje naše študije. Imamo energijo, vizijo in načrt, katere teme in probleme v kulturno-ustvarjalnem sektorju raziskovati v prihodnosti, da delavcem pomagamo naprej. Možni financerji, ki cenite naše dosedanje delo, podprite nas!
Povzetek
Pomladi 2022 je stanje v sektorju slabše kot, je bilo pred enim letom. Kombinacija epidemije in oblasti, nenaklonje ustvarjalni dejavnosti, je številne, predvsem delavce v neodvisnem delu sektorja, pahnila na rob preživetja. Zdi se, da je slovenski kulturno-ustvarjalni sektor v temačnem srednjem veku. Naše ključne ugotovitve so:
• Kljub izteku epidemije poglabljanje krize v sektorju. Več kot polovica delavcev trenutno nima dovolj dela za preživetje. Štirje od desetih zasebnih poslovnih subjektov ocenjujejo letošnje poslovanje kot (zelo) slabo.
• Epidemijo revnih delavcev zakriva podpora bližnjih. Vsak drugi delavec razmišlja o odhodu, skoraj desetina jih je sektor že zapustila. Več kot polovica ustvarjalcev, v primeru, da bi se ji pokvaril najpomembnejši delovni pripomoček, nima denarja, da bi si ga lahko takoj nadomestila. Vsak drugi delavec ima neto plačo do 1000 evrov. Najbolj prekarizirani delavci so najmanj plačani. Zaposlitve v javnem sektorju so čez celotno obdobje merjenja plačane najbolje. Manj kot petina delavcev izhaja iz slabo preskrbljene izvorne družine. Brez podpore bližnjih si dve tretjini lastnikov doma le-tega ne bi mogli privoščiti.
• Visoko nezadovoljstvo s staro oblastjo. Dolg seznam nalog za novo vlado. Tako kot v prejšnjih merjenjih, je tudi letos večinski delež delavcev delu odhajajoče vlade pripisal najnižji šolski oceni – ena in dve. Tudi tokrat lahko zavrnemo ustaljena prepričanja o visoki odvisnosti sektorja od javnega financiranja, Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19 zgolj dva od desetih poslovnih subjektov v kulturno-ustvarjalnem sektorju sta samoocenila, da sta večinsko javno financirana. Delavci od nove vlade pričakujejo temeljito prenovo ministrskega delovanja v smeri večje strokovnosti in vključevalnosti, sanacijo škode političnih napadov v preteklem dvoletnem obdobju ter povrnitev ugleda sektorju. Izpostavljajo, da močna prizadetost sektorja v epidemiji zahteva hitro identifikacijo najbolj prizadetih panog in uvedbo konkretnih rešitev za učinkovito regeneracijo. Delavci zahtevajo, da se nemudoma naslovi osnovne eksistencialne stiske vse večjega deleža revnih delavcev.
• Zaskrbljujoče prakse javnih kulturnih zavodov. Večino anketiranih si deli mnenje, da javni kulturni zavodi v epidemiji za delavce in sektor niso naredili dovolj, saj so molčali, namesto da bi se zoperstavili oblastniškemu uničevanju sektorja. Ena najbolj zaskrbljujočih ugotovitev raziskave je, da štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom plačila niso prejeli oziroma so ga ocenili kot (zelo) slabo. Zgolj petina si jih neplačano sodelovanje drzne zavrniti. Delavci izražajo strah, da v primeru odklonitve neplačanega sodelovanja ne bodo dobili morebitnega plačanega dela v prihodnosti ter tudi ne nujnih referenc za (podaljšanje) statusa samozaposlenega v kulturi. Seznam del, ki jih delavci za javne zavode izvajajo zastonj, kaže, da bi lahko ob sočasni koncentraciji vseh teh neplačanih aktivnosti v okviru enega javnega zavoda, le-ti zavodu v celoti omogočili brezplačno produkcijo projekta.
• Epidemija spreminja delovne navade. Več kot polovica delavcev je v primerjavi s časom pred epidemijo manj delovno učinkovitih. Kljub ukinitvi ukrepov v letu 2022 dela od doma več delavcev kot pred epidemijo. Čeprav s pomladjo 2022 vse več aktivnosti poteka enako kot pred epidemijo, so še vedno odpovedani, prestavljeni ali v mirovanju štirje od desetih koncertov, tretjina predstav in performansov ter razstav. Kljub ukinitvi večine ukrepov določene aktivnosti vztrajajo na spletu in sicer konference in manjši izobraževalni dogodki, predstavitve projektov ter sestanki, svetovanja in mentorstva.
Priporočila
Odprava revščine, izkoriščanja delavcev in klik moči
»Javni zavod, ki v okviru programa ali projekta financiranega iz državnega proračuna za izvedbo določenega dela angažira samozaposlenega v kulturi, mu mora zagotoviti plačilo za delo, ki ne sme biti nižje od najnižjega plačnega razreda za primerljivo delovno mesto v sistemu plač v javnem sektorju, oziroma če primerljivega delovnega mesta ni, do plačila, določenega s kolektivno pogodbo primerljive dejavnosti, upoštevajoč vrsto in obseg dela ter delež javnih sredstev, ki jih pridobi za izvedbo programa ali projekta.«
Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK),
82.b člen (vrednotenje dela)
Zagovorniške organizacije v Sloveniji za prihajajočo ministrsko ekipo že oblikujejo pozive, temeljite sezname in priporočila, katere konkretne probleme je po težkem obdobju kovidne in oblastniške kuge potrebno nemudoma nasloviti. Na tem mestu zato namesto specifičnih akcij izpostavljamo tri teme, ki naj usmerjajo preobrazbo sektorja: odprava revščine in izkoriščanja delavcev ter obvodi klik moči.
Veriga je močna toliko, kot njen najšibkejši člen. Statistike kažejo, da je v verigi delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju šibek vsak drugi člen. Vsak drugi člen si ne more kupiti nadomestne delovne opreme, če se mu ta pokvari. Vsak drugi člen zasluži do 1000 evrov mesečno, kar je malenkost nad ali že pod mejo revščine. Vsak drugi člen brez pomoči bližnjih ne more dostojno živeti, sploh v času naraščajoče inflacije in energetske krize. Večina teh najšibkejših členov so prekarni delavci v zasebnem, neodvisnem delu sektorja. Vendar, da sektor sploh lahko deluje, je njihov vsebinski prispevek ključen. Paradoksalno je, da so od njihove produkcije močno odvisni številni močnejši členi v verigi sektorja in pogosto so ravno ti njihovi največji izkoriščevalci.
Neetične sodelovalne prakse so izvirni greh sektorja. Tega greha ni povzročila niti kovidna kriza niti desna oblast, temveč so te izkoriščevalske prakse vgrajene v bit delovanja javnih kulturnih zavodov. Javni zavodi slabo ali sploh ne plačujejo 40 % zunanjih sodelovanj z umetniki in drugimi profili ustvarjalcev. S tem kršijo 82.b člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ne da bi bili ustrezno sankcionirani. Upora izkoriščanih ni, saj ustvarjalci prisilno požrejo krivično monetarno (ne)izmenjavo za ceno pridobljenih referenc, ki so za vzdrževanje statusa nuja. Paradoks neplačanega dela je še toliko večji ob vse bolj udomačeni miselnosti pošiljanja umetnikov po zaslužek na trg, saj njihovo preživljanje na trgu odpove že ob stiku s prvim naročnikom – javnimi kulturnimi zavodi, ki namesto, da bi umetniško delo primerno ovrednotili, izsiljujejo zastonjkarstvo in s tem kot referenčni strokovnjaki splošni javnosti oziroma trgu dajejo nevarno sporočilo o nesmiselnosti plačevanja umetniškega dela.
Reševanje problema revščine in izkoriščanja delavcev v sektorju bo neuspešno brez sočasne identifikacije (ne)formalnih klik moči. Neomejeni vodstveni mandati v javnem delu kulturno-ustvarjalnega sektorja lahko sicer omogočijo stabilno in kontinuirano kakovostno delo, obenem pa lahko utrjujejo zgolj določena sodelovanja in izpostavljanje le specifičnih vsebin. Zanašanje na odgovorno samoomejevanje vodilnih ne prinaša želenih učinkov, potrebna je sistemska regulacija z namenom odpiranja javnih kulturnih zavodov. Poleg tega sta zgolj dva od desetih zasebnih poslovnih subjektov v sektorju večinsko javno financiranja, kar izpodbija mit o državnem preživljanju ustvarjalcev in kaže na nedostopnost financiranja. Nujna je vpeljava ukrepov, ki bodo korektor ekonomskih, generacijskih, socialnih in drugih neenakosti v sektorju. Nujna je vpeljava ukrepov, ki bodo sektor potegnili iz primeža revščine in delavcem omogočili dostojne delovne pogoje in pravično plačilo.
Začnimo pri osnovah. Plačajmo ustvarjalno delo!
Raziskava je nastala v koprodukciji Poligon kreativnega centra in Centra za kreativnost.
Projekt Czk sofinancirata EU iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.