Razstava “Stekleni strop”

Extended gallery, pasaža kina Komuna, Tomšičeva ulica 2, Ljubljana
7. oktober – 5. november 2021

Avtorice: Tina Konec, Agate Lielpetere, Sara Rman
Kuratorica: Teja Kosi

V času pandemije je prišlo do porasta nasilja nad ženskami. V sedanjem “patriarhatu katastrofe” se kriza uporablja za ponovni nadzor, prevlado in brisanje težko pridobljenih pravic žensk. Kljub pogonu  patriarhata, ki mu veter v krila daje trenutna kriza, pa je družbena diagnoza bila postavljena že prej, o čemer priča statistika: znotraj sveta umetnosti je v zgodovini le 11,2% prestižnih Prešernovih nagrad pristalo v ženskih rokah, izmed katerih kar 82,5% prejemnic deluje na odru ali pred kamero. Ravno premislek o(b) osebnih zgodbah in pozicijah vizualnih umetnic najmlajše, post-tranzicijske generacije, rojene v 90-ih letih, ki je ob splošni prekarizaciji življenja najbolj na udaru, je bilo izhodišče skupinske razstave Stekleni strop.

Metafora steklenega stropa je bila iznajdena v 70-ih letih in se uporablja za nevidne ovire, sestavljene iz predsodkov in stereotipov, ki ženskam otežujejo napredovanje. Pri ohranjanju spolnih dinamik večkrat ne gre za odprto mizoginijo, temveč za kulturo norm in sporočil, prepojenih z družbenim spolom, ki subtilno, a temeljito oblikujejo pravila vpletenosti in angažiranosti, medtem ko se kot družba skozi leta socializacije naučimo neupoštevanja ženskih ekspertiz in perspektiv. Prav simptome in sledi strukturnega in simbolnega, nevidnega nasilja lahko zasledimo v risarskih in slikarskih delih ter instalaciji na razstavi.

Agate Lielpetere v slikarskem diptihu, naslovljenim Tri mlade ženske razmišljajo o razcvetu svoje kariere, izhaja iz mita o uspehu, ki narekuje, da z marljivim delom lahko dosežeš vse. Z značilnim humornim pristopom in nekaj ironije pokaže na neskladje med mitom in resničnostjo, kjer je uspeh pogojen z različnimi družbenimi strukturami in mehanizmi. Pomembno mesto zavzemajo tudi zahteve po določenih vlogah in lastnostih, kot sta na primer emocionalnost in materinstvo, kar se med drugim kaže v instanci »mnenje ljudi«, kjer se v podtonu vedno odvija politično.

Podobna vprašanja o intimnih in družbeno-političnih pozicijah umetnic (si) zastavlja Tina Konec ob raziskovanju opusov in življenjskih okoliščin izjemnih umetnic in tudi znanstvenic, ki so (ostale) zapisane v (umetnostno) zgodovino. V prepoznavnem likovnem izrazu s tušem na papirju portrete izbranih umetnic, Artemisio Gemtileschi in Yayoi Kusama,  ter filmske igralke in izumiteljice Hedy Lamarr prekrivajo drevesne krošnje oziroma vejice, ki aludirajo na to, kakšna bi naj bila uspešna ženska (umetnica, znanstvenica) »po naravi«: ubogljiva, skromna, prijazna, marljiva. Protagonistke risb tako ne nastopajo le kot nosilke osebnih, temveč tudi kolektivnih zgodb.

Sara Rman s serijo Urejen nered (2018–) preizkuša zmogljivosti in izrazne zmožnosti materialov, ki jih iz dvodimenzionalnih materij spreminja v trodimenzionalne objekte. Posebno pozornost namenja procesu nastajanja umetniških del, polnemu upogibanj in nenehnih prilagajanj, kar lahko razumemo kot prispodobo za način dela in strategijo preživetja znotraj umetnostnega sistema. Delo za reference, zabrisanost dela in prostega časa, negotovost in izgorelost so del urjenja v prilagodljivosti sistemu, ki omejuje naš potencial. Zraven eksperimentiranja in upogibanja materialov, umetnica tako poudarja, da je znotraj prekarnih delovnih pogojev nujno upogibati sebe, človeški kapital.

Razstava Stekleni strop ponuja le nekatere fragmente razmišljanj umetnic najmlajše generacije, ki odsevajo družbena pričakovanja, zahteve in ovire, s katerimi se te soočajo. Razstavljena dela prinašajo vpoglede v pogoje, znotraj katerih izbrane umetnice živijo in delajo, ter razmerja moči, ki zaradi zakoreninjenosti spolnega razreda in drugih samoumevnosti večkrat ostajajo nevidni. Tovrstno nezaključeno poročilo stanje bo tako na simbolni kot konkretni ravni na ogled izven tipičnih galerijskih prostorov zaradi p(r)ozornosti: v času epidemije prozorne vitrine omogočajo ogled razstave ne glede na spreminjajoče se ukrepe, obenem pa so dostopne in zbujajo pozornost mimoidočih, ki drugače morda ne zavijejo v galerije in druge institucije, med katerimi so tudi tiste, katerih “infrastruktura” ima stekleno stropovje.