2. december 2025

Raziskava: Slovenski kulturno-ustvarjalni delavci 2024/25

Eva Matjaž, Irena Ograjenšek, Luka Piškorič, Polona Černič

Od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025 smo petič od leta 2020 merili delovne in življenjske pogoje delavk in delavcev v slovenskem kulturno-ustvarjalnem sektorju. V raziskavi je sodelovalo 1110 delavk in delavcev najrazličnejših statusov: študenti, pogodbeni delavci, samozaposleni v kulturi, samostojni podjetniki, zaposleni v podjetjih in v zasebnih zavodih, društvih in zadrugah, delavke in delavci iz javnih zavodov ter neprijavljeni delavci, dejavni na vsaj enem od 22 podpodročjih sektorja.

Celotno poročilo v PDF je dostopno spodaj.

Predgovor

Od meritev do dejanskih izboljšav!

Vsaka raziskovalka in raziskovalec si želi, da študija, v katero se je s sodelavci vložilo mesece premisleka in truda, zaživi. To pa ne pomeni, da raziskava zaživi, če se nanjo sklicuje kup akademikov v svojih člankih. Niti približno. Raziskava resnično zaživi šele, ko njene izsledke vzamejo za svoje ljudje, ki so vanjo prispevali svoje izkušnje in uvide. Ko se nanjo naprej in predvsem pri svojem delu naslonijo tisti, ki delujejo v sektorju. Ko jo delavke in delavci vzamejo za pripomoček, ki jih podpre z novimi uvidi, dokazi in izrazi in jim tako pomaga boljše razumeti procese dela in svojo pozicijo. In ko delavkam in delavcem ponudi možna orodja za izboljšanje pogojev svojega dela.

Ko smo leta 2020, dva tedna po začetku epidemije, začeli pripravljati prvo raziskavo o stanju kulturno-ustvarjalnega sektorja med epidemijo, nismo pričakovali, da bo ta Poligonova raziskava postala ena največkrat uporabljenih raziskav v sektorju. Prve štiri študije so bile narejene v obdobju, ko je bilo delo v sektorju izjemno oteženo, negotovo, ko se ni vedelo, kaj bo prinesel – ali bolje – odnesel, še naslednji brutalno restriktivni epidemski ukrep. V četrti študiji smo zapisali: “Rane v sektorju so veliko globlje in jih ni povzročila sama epidemija. Ta zadnja kriza jih je le še dodatno poudarila. Kronična prekariziranost sektorja, strahovita revščina in – kar obravnavamo prvič – zaskrbljujoče prakse javnih kulturnih zavodov so problemi, ki so vsi obstajali že pred virusom. In da, o vseh teh stiskah vsi v sektorju vemo že skoraj vse. Novost pa je, da z našo raziskavo te probleme prvič prevajamo v številke, da lahko v čevlje v kulturno-ustvarjalnem sektorju stopi tudi nekdo, ki ni v našem krogu zaupnikov, čuti pa odgovornost in ima (politično) moč, da se s temi spornimi praksami spopade.”

Ta poziv, da naj se podatki raziskave uporabijo kot konkretno orodje za izboljševanje stanja v sektorju, se je uresničil prek različnih sredin in akcij, najbolj opazno z ustanovitvijo Sindikata za ustvarjalnost in kulturo ZASUK. Naši izsledki, da kar štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z javno kulturno inštitucijo niso prejeli plačila oziroma je bilo to zelo slabo, so bila sindikalno izhodišče za pogajanja z Ministrstvom za kulturo RS za Zasukovo minimalko. Po treh letih je julija 2025 sindikatom ZASUK, Glosa in SVIZ uspela vpeljava uredbe, ki končno preprečuje delo samo za referenco, ki tako ustavlja dosedanjo tridesetletno izkoriščevalsko prakso delavk in delavcev s strani javnih zavodov.

Na tem mestu je nujno ponovno poudariti, da čeprav so raziskavo najprej in najbolj posvojili samozaposleni v sektorju, le-ta v vseh petih poročilih vključuje vse delavke in delavce v naši panogi: tiste, ki so zunanji izvajalci, tiste, ki delajo v javnih inštitucijah, na občinah in ministrstvu, pa tudi delavce, ki ustvarjajo v podjetjih, v povsem tržnih dejavnostih. 22 podpodročij sektorja združuje mnoštvo različnih poklicev, vendar so skupni imenovalci številni. Ravno heterogenost sektorja in poklicev zajetih v raziskavi pa kaže zemljevid, da bi lahko podobne študije izvajali v najrazličnejših panogah, saj so izjemno potrebne in pomembne za celostno diagnostiko stanja in uporabne za načrtovanja sektorskih strategij.

Pričujoča, peta raziskava, se je osvobodila kupa specifično epidemske problematike, medtem ko se longitudinalno še vedno merijo vse bistvene spremenljivke, ki omogočajo zasledovanja ključnih trendov v panogi ter preplet dela in življenja delavk in delavcev v sektorju. Obenem se s to študijo odpira prostor za teme, ki jih v prejšnji raziskavi zaradi drugih prioritet nismo mogli zajeti. Tako ta raziskava poglablja že v četrti študiji začeto analizo razrednega vpliva na kulturno-ustvarjalno produkcijo. Prvič tudi preučujemo identitetne dileme delavk in delavcev v sektorju ter identificiramo potencial za delavsko organiziranje. Še natančneje kot v prejšnjih študijah razčlenjujemo različne vidike praks ministrstva, javnih kulturnih zavodov in agencij, saj so javne kulturne politike in njihovi izvajalci ključni navigatorji kulturno-ustvarjalne produkcije.

Zagotovo ta študija ne bo zadnja v seriji Poligonovih raziskav našega sektorja. Povratna zanka med raziskovanjem in uporabniki ter odločevalci je vzpostavljena in preverjeno deluje. Čas bo pokazal, ali bo tudi ta, peta, raziskava, podobno kot štiri predhodnice, prinesla pomembne izboljšave v praksi. Da se vrnemo na začetek: raziskava resnično zaživi šele, ko njene izsledke vzamejo za svoje ljudje, ki so vanjo prispevali svoje izkušnje in uvide.

Eva Matjaž
vodja raziskave

Povzetek

Od 11. novembra 2024 do 19. januarja 2025 smo petič od leta 2020 merili delovne in življenjske pogoje delavk in delavcev v slovenskem kulturno-ustvarjalnem sektorju. V vzorec, primerljiv s preteklimi merjenji, smo vključili 1110 delavk in delavcev. Vključili smo delavke in delavce vseh statusov: študente, pogodbene delavce, samozaposlene v kulturi, samostojne podjetnike, zaposlene v podjetjih in v zasebnih zavodih, društvih in zadrugah, zaposlene v javnih zavodih ter tudi neprijavljene delavce, dejavne na vsaj enem od vseh 22 podpodročjih sektorja. Njihova povprečna starost je 43,8 let, povprečno število delovnih izkušenj 17,0 let. Medtem ko so pretekle štiri študije preučevale številne dejavnike povezane z epidemijo, peta raziskava vključuje meritve, ki so za delo in življenje delavk ključne v nekriznih razmerah.

V zimi 2024/25 se ob primerjanju zgolj finančnih kazalcev s preteklimi merjenji riše izboljšanje situacije, kar je zavajajoče. Te številke je nujno potrebno kontekstualizirati z meritvami učinkov draginje, ki po izteku epidemije delavke in delavce vse bolj pesti.

Neto dohodek do 1.000 evrov imajo danes trije od desetih, medtem ko ga je v obdobju 2020–2022 imela polovica vseh delavk in delavcev. Delež tistih z več kot 1.500 evri prihodka se je skoraj podvojil.
Štirje od desetih gospodinjstev (s povprečno 2,5 člana) preživijo z do 2.000 evrov neto mesečno. Glede na določen prag revščine v letu 2024 to pomeni, da ta gospodinjstva živijo na ali pod pragom revščine.
Tako kot se je pokazalo že v preteklih merjenjih, so tudi tokrat najbolj prekarizirane delavke in delavci najmanj plačani. To so študentke in študenti ter delavke in delavci prek pogodb. Štirje od desetih samozaposlenih v kulturi s pokritimi prispevki zaslužijo do 1.000 evrov neto. Delavke in delavci, ki delujejo na področju vizualnih in intermedijskih umetnosti, imajo najnižje dohodke – četrtina jih zasluži do 500 evrov, vsak drugi do 1.000 evrov mesečno.
Čeprav je v letu 2024 vsak četrti ocenil svoje poslovanje kot dobro ali zelo dobro, kar tretjina delavcev v zimi 2024/25 sploh ni imela dela ali ga ni imela dovolj. Vsak drugi si s svojim poklicnim poslanstvom ne more zagotoviti preživetja. Če bi se jim pokvaril glavni delovni pripomoček, vsak četrti nima denarja, da si ga nadomesti.
Kar tri četrtine delavk in delavcev razmišlja o odhodu iz sektorja. Primerjava med preteklimi merjenji kaže, da se vztrajno povečuje delež tistih, ki želijo oditi.
Polovica delavk in delavcev je prepričanih, da ni verjetno, da bodo orodja umetne inteligence v prihodnosti prevzela njihovo delo. Slaba petina trdi, da jih bodo. Četrtina jih ta orodja pogosto uporablja. Delavke in delavci, ki jih največkrat uporabljajo, so tudi najbolj prepričani, da jim bodo prevzela službe. Ti delujejo na področju oglaševanja, marketinga, razvoja programske opreme in iger. Delavke in delavci v uprizoritvenih umetnostih, ki jih uporabljajo najmanj, se ne bojijo, da bi bili zaradi orodij umetne inteligence ob službe.

Aktualne meritve vnovič potrjujejo podatke iz 2022, da je ekonomska preskrbljenost izvorne družine nujen predpogoj za ustvarjanje.

Samo 15,1 % delavk in delavcev izhaja iz slabo preskrbljene družine in samo 14,5 % jih je živelo v okolju nenaklonjenemu ustvarjanju.
Nizki bivalni stroški so predpogoj za delo. Dve tretjini delavk in delavcev živi v lastni nepremičnini, netržnem najemu ali v domu, za katerega ne potrebujejo plačevati najemnine. Tisti, ki zhajajo iz slabo preskrbljenih družin, so samo v 5,6 % lastniki nepremičnine brez kredita.
Delavke in delavci ocenjujejo, da sta kar dve tretjini njihovih staršev v enaki starosti živeli boljše, kot živijo oni danes.

V tem merjenju smo se poglobili v poslovno kulturo v sektorju ter v raziskovanje potenciala za delavsko organiziranje.

Neplačevanje in zamujanje sta ustaljeni poslovni praksi. Tretjina delavk in delavcev v zadnjem letu vsaj enkrat ni dobila plačila za opravljeno delo. Kar sedmim od desetih je plačilo vsaj enkrat zamujalo. Glavni neplačniki in zamudniki so podjetja. V kar treh od desetih primerov so s plačilom zamujali javni zavodi, državne agencije, skladi, občine ali država.
Sedem od desetih delavk in delavcev je prepričanih, da si delavci v sektorju delijo veliko problemov, vendar jih enak delež tudi ocenjuje, da je za sektor značilna medsebojna tekmovalnost.
Tretjina delavk in delavcev si deli mnenje, da so delavci v sektorju medsebojno solidarni. Skoraj polovica delavk in delavcev se je v zadnjem letu postavilo za kolega, ki se mu je zgodila krivica, malenkost manj jih je zagotovilo, da so njemu v bran stopili drugi.
Skoraj dve tretjini delavk in delavcev ni vključeno niti v sindikat niti v stanovsko združenje, čeprav jih – paradoksalno – skoraj tri četrtine ocenjuje, da s povezovanjem v sindikat delavci najverjetneje lahko dosežejo pomembno izboljšanje delovnih pogojev.
Šest od desetih delavk in delavcev zase oznake delavec ne uporablja ali jo uporablja zelo redko. Raje se označujejo kot ustvarjalci, umetniki in strokovnjaki, tisti s statusom, tudi kot samozaposleni v kulturi. Določene delavke in delavci se vidijo “več kot delavci”. Svoje delo pojmujejo vrednejše od “navadnih delavcev”. Svojo identiteto pojmujejo individualno, ne kolektivno – pojmujejo se kot posamezniki z lastno avtorsko noto, z idejami in edinstveno vizijo. Drugi se kot delavci ne označujejo zaradi negotove prekarne pozicije, ker nimajo osnovnih delavskih pravic. Nasprotno pa tisti, ki ta izraz uporabljajo, rabo razumejo kot pomemben izraz razredne pripadnosti, zavračanje elitizma in možnost poudarjanja skupnega materialnega položaja z drugimi delavci.

Kakovost javnega servisa zajema ocenjevanje dela ministrstva, javnih zavodov in agencij, kot tudi izvedbo razpisov.

Delavke in delavci so delo ministrstva za kulturo ocenili bolje kot delo vlade nasploh, saj je četrtina podala oceno prav dobro ali odlično. Tistih, ki so delo ocenili boljše od pričakovanj ob nastopu mandata, je polovico manj od tistih, ki so ga ocenili slabše od svojih pričakovanj.
Za dve tretjini delavk in delavcev, ki so zunanji izvajalci, je sodelovanje z lokalnimi ali državnimi javnimi kulturnimi zavodi pomembno, skoraj polovica jih z njimi pogosto sodeluje. Štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom niso bili plačani ali pa so prejeli slabo plačilo. Delež neplačanih ali slabo plačanih delavk in delavcev je v zimi 2024/25 podoben kot pomladi 2022.
Kljub ustaljenemu prepričanju, da je kulturno-ustvarjalni sektor prilepljen na javna sredstva, so v 85,4 % zadnji račun delavke in delavci izdali za naročen izdelek ali storitev. Le v 8,5 % je šlo za račun, izdan za razpisna sredstva. Več kot polovica poslovnih subjektov v letu 2024 ni bilo prejemnikov razpisnih sredstev. Za skoraj polovico prejemnikov so ta sredstva predstavljala manjši delež vseh prihodkov.
Petina prejemnikov sredstev je bila z zadnjim razpisom nezadovoljna, druga petina zadovoljna. Rešitve za izboljšanje razpisov delavke in delavci vidijo v povečanju višine sredstev in njihovem usklajevanju z inflacijo, v zmanjševanju birokratskih in administrativnih bremen, v zgodnejši objavi razpisov in pravočasni objavi rezultatov, v stabilnejšem in dolgoročnejšem financiranju, v večji vsebinski ustreznosti in v pravičnejši presoji.

Priporočila

Nedvomno se je v času merjenja vseh petih študij na sistemski ravni začelo premikati marsikaj. Prenova Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, sprejetega to jesen, in izbojevana Zasukova minimalka, ki je stopila v veljavo poleti, prinašata pravno podlago za izboljšanje delovnih pogojev številnih delavk in delavcev v sektorju. Zaenkrat so te rešitve šele črka na papirju in čas bo pokazal, kako uspešno se bodo prelile v prakso. To bomo preverjali z naslednjo, šesto, raziskavo.

Zaenkrat nam obstoječi podatki kažejo, da brez strožjih zakonskih določil in temeljitega nadzora nad njihovim doslednim izvajanjem, javni zavodi samodejnih neetičnih praks ne bodo prekinili. Ob razkritju sramotnega izkoriščanja zunanjih izvajalcev s strani javnih zavodov, dokazanega pomladi 2022, smo pričakovali, da bo to že prineslo vsaj določeno izboljšanje. To se ni zgodilo – po treh letih deleži dela za reference ostajajo enaki: vsako četrto sodelovanje delavk in delavcev z javno inštitucijo ostaja neplačano oziroma izrazito podplačano. Jasno je, da navkljub razkritjem in pritiskom, brez zakonskega pregona, izboljšanja ne bo. V naslednjem letu do dveh bo torej ključen nadzor plačilnih praks javnih inštitucij po Zasukovi minimalki s strani vseh entitet, ki imajo moč in vzvode pritiska: Ministrstva za kulturo RS, inšpekcijskih služb in sindikatov, pomembne pa bodo tudi individualne ali skupinske tožbe kršiteljev določil. To je edini recept, da bodo javni zavodi, agencije in skladi ter občine in država začeli delovati po črki zakona. Dosleden nadzor in ustrezno sankcioniranje je edini način, da se več kot tridesetletne poslovne modele neplačevanja javnih inštitucij v sektorju temeljito izkorenini.

Izkoriščevalska poslovna kultura v sektorju, ali bolje rečeno – nekultura, pa ni zgolj problem še do nedavnega odsotnih zadostnih pravnih podlag in vztrajajočega nedoslednega nadzora nad delom javnih inštitucij. Pereč problem, ki je izjemno prisoten v sektorju, je individualizem. Skrb vzbujajoča je prevladujoča elitistična miselnost kulturno-ustvarjalnih delavk in delavcev. Številni sebe pojmujejo kot nekaj več, da so boljši, edinstveni, izjemni in da je za njih oznaka delavec pod častjo. Prav ta vzvišenost pa je dejansko izhodiščna točka pospešenega izkoriščanja. Bolj vrhunski, neponovljivi, neprimerljivi … in obenem manj povezani ter zato bistveno šibkejši nasproti delodajalcem. Paradoks je še toliko večji ob izmeri nizke vključenosti delavk in delavcev v sindikate in stanovska združenja ter obenem izmerjeno visokega prepričanja, da prav delavsko organiziranje prinaša pomembno izboljšanje delovnih pogojev. To lahko nakazuje, da večina delavk in delavcev računa, da jim bodo izboljšanja izborili drugi, ne da bi se potrebovali aktivirati sami. Vendar šele ko bodo delavci sami sebe ugledali kot le enega izmed številnih drugih delavcev (in to ne le v svojem, ampak tudi v drugih sektorjih!) ter se začeli množično povezovati, bo zgrajena podstat, ki bo dejansko lahko učinkoviteje kot doslej odbijala številne prihodnje oblike izkoriščanja in zagotovila boljše delovne pogoje.

Čeprav ta študija kaže izboljšanje finančnih prilivov v primerjavi z obdobjem izpred treh let in pol, se kaže, da je življenje za številne v sektorju mizerno. Draginja, s katero se soočamo vsi prebivalci, ne le delavke in delavci v sektorju, požira siceršnje višje prihodke hitreje kot kadarkoli prej. Ni čudno, da torej največ delavcev, odkar merimo, razmišlja o odhodu iz sektorja. Iz sektorja pa odhajajo najprej tisti z najslabšim zaledjem (in številni od njih so v petletnem obdobju že odšli). Odhajajo ne najmanj talentirani, ampak najprej tisti, ki nimajo družine, ki bi jim zagotovila lastno nepremičino ali dom, v katerem bi lahko bivali z nižjimi stroški. Tako kot smo že opozorili v prejšnji študiji, so ustvarjalci vedno bolj le tisti, ki izhajajo iz privilegiranih družin. To pa pomeni, da se dolgoročno na tem polju vse bolj odpirajo in raziskujejo le teme elitističnih slovenskih sredin. Ali res želimo, da bo ta vedno bolj ozkogledni ustvarjalni opus tisti, ki bo opredeljeval slovensko kulturno-ustvarjalno sceno?

Prav država in občine so tiste, ki lahko vsaj do neke mere prekinejo ta trend in sicer z bolj senzibiliziranimi, vključevalnimi podpornimi mehanizmi. Temeljita analiza razpisov kaže, da se da marsikaj izboljšati. Pomembno je, da pristojne inštitucije končno začnejo postavljati transparentne časovnice objav razpisov in da se dosledno držijo najav rokov objave rezultatov. To je eden najbolj problematičnih delov slovenskega javnega financiranja kulturno-ustvarjalnega sektorja. Delavkam in delavcem, ki pridobijo razpisni denar, je potrebno omogočiti normalno načrtovanje delovnih procesov, namesto tega pa so prepuščeni samovolji inštitucij, ki objave razpisov in njihovih rezultatov konsistentno zamikajo brez kakršnihkoli posledic. Pika na i teh slabih razširjenih praks so dodatno še zamude z izplačili, saj meritve kažejo, da javne inštitucije, občine in države zamujajo v kar v 30 % vseh detektiranih primerov. To je dokaz arogance, ki je prisotna v javnih institucijah in ki na ta način ustvarjalce, ki so že tako ali tako v izjemno slabi finančni kondiciji, spravlja v še hujšo preživetveno stisko.

Nenazadnje pa bi poudarili sporočilo, ki je bilo spregledano v dosedanjih študijah: potrebno je spremeniti narativo, da so delavke in delavci v sektorju večinsko odvisni od javnega financiranja. To preprosto ne drži in ni držalo, že odkar merimo. Samo v 8,5 % primerov je bil zadnji izdan račun, račun za razpisna sredstva. Več kot polovica vseh poslovnih subjektov v letu 2024 sploh ni delala na razpisnih projektih. Pripetost na javna sredstva je eden največjih, globoko ukoreninjenih mitov, ki ga realni podatki longitudinalno ne potrjujejo.

Povzetek priporočil v eni povedi je: potrebno je vzpostaviti dosleden nadzor nad izvajanjem zakonskih rešitev za izboljšanje položaja delavk in delavcev v sektorju ter tudi za izboljšanje vseh ostalih poslovnih praks javnih inštitucij ter obenem aktivno naslavljati elitistično miselnost večine delavcev v sektorju, da s tem, ko poveličujejo svojo izjemnost, zares izgubljajo moč za doseganje ključnih sprememb.

Manj individualizma, več delavskega organiziranja!

Raziskava SKUD 2024/25

Prenesi raziskavo PDF, 6 MB

Raziskava je nastala s podporo Ministrstva za kulturo RS.